Pozitivna psihologija je v razcvetu od leta 2000, ko je bila takrat nastajajoči veji psihologije posvečena cela številka revije American Psychologist, s čimer so raziskovalci novo vejo psihologije tudi uradno poimenovali in potrdili.

Za razliko od tradicionalne psihologije, ki se je ukvarjala predvsem z opisovanjem, prepoznavanjem, zdravljenjem in preprečevanjem duševnih motenj in težav, se pozitivna psihologija usmerja na pozitivni pol življenja.

Odsotnost težav ali (duševnih) bolezni namreč še ne pomeni, da smo tudi zadovoljni in srečni.

Zato pozitivna psihologija odgovarja na vprašanja, kot so: Kako živeti polno, zadovoljno, izpolnjujoče življenje? Kako se uspešno spoprijemati z vsakodnevnimi izzivi? Kako razvijati in negovati pozitivne medosebne odnose? Kako pri otrocih razvijati pozitivne lastnosti in dober značaj? Kako povečati zadovoljstvo na delovnem mestu? Kako postati bolj optimističen?

Raziskovalci na področju pozitivne psihologije smo pri svojem delu zavezani znanstvenemu raziskovalnemu pristopu, zato so naše ugotovitve veljavne in jih lahko tudi posplošimo. Prav to ločuje pozitivno psihologijo od t.i. pop psihologije, ki jo vse pogosteje opažamo na področjih “osebne rasti”.

Raziskave v pozitivni psihologiji delimo na temeljne in uporabne . Temeljne raziskave se usmerjajo na znanstveno opredeljevanje in preučevanje pojmov, ki so predmet preučevanja na tem področju (npr. sreča, vrline, optimizem, pozitivna čustva idr.), uporabne raziskave pa dognanja temeljnih raziskav prenašajo na števillna področja uporabe v vsakdanjem življenju – npr. na področje izobraževanja, starševstva, službe, prostega časa idr.

Evropski raziskovalci in praktiki se vsaki dve leti srečamo na evropskih konferencah o pozitivni psihologiji, prav tako je na vsaki dve leti organiziran svetovni kongres o pozitivni psihologiji.